Dediščina szi naše kašče – nova etnološka zbirka (LAS)

Etnološka zbirka in žganjekuha Koglot

Vas Vrtojba je prvič omenjena v začetku 13. stoletja kot Toyfa ali Toyva v seznamu posesti Goriških grofov. Poselitev teh krajev sega že v antične čase, tod je namreč tekla »rimska pot« od Ogleja do rimske Emone, današnje Ljubljane.

Kovinski umivalnik z lavorjem

Omara, kot del spalnice

Kovinski likalnik

ETNOLOŠKA ZBIRKA pri Koglotovih odseva spomine na nekdanjo tradicionalno ljudsko kulturo pred in po prvi svetovni vojni z muzejsko predstavitvijo zbirke v obnovljenih razstavnih prostorih.  S kopijo  spalnice, boljše sobe in kuhinje, spoznamo predmete iz značilne bivanjske kulture. Opremo spalnice z zakonsko posteljo, nočnimi omaricami in omaro, dopolnjujejo zavese z značilnimi »richelieu« vezeninami, ki se ponavljajo tudi na posteljnini, na posteljah pa sta kot primer nekdanjih oblačil tudi vezena spodnja srajca Koglotove none in platnene spodnje hlače Koglotovega nonota. Ob postelji je nepogrešljiva lesena zibelka, nad posteljo sta nabožna slika in križ, ob vznožju pa stara lesena goriška skrinja, v kateri je nekoč nevesta prinesla balo k hiši. Poleg je značilen kovinski umivalnik z lavorjem in vezeno platneno brisačo, na steni nad njim je fotografija nekdanje poroke nonota in none Koglotove. Kuhinjsko opremo ponazarja značilna kredenca iz prve polovice 20. stoletja, ob njej pa je mentrga – vintla (vintula), v kateri so hranili moko in zamesili kruh. Vrsta drobnih predmetov predstavlja življenje, ki je že skoraj izginilo v preteklost – na primer brštulin  za praženje ječmenovih zrn za vsakodnevno ječmenovo kofe, seveda pa so v njem pražili tudi dragocena kavna zrna – »pravo kofe« so si privoščili le ob posebnih priložnostih. Zanimiv je tudi droben pripomoček v obliki kovinskega strgala za mencanje koruze, ki nam predstavi zgodbo o predelavi koruze in družabnih dogodkih, povezanih z lupljenjem sirka (ličkanjem) – odstranjevanjem listov in məncanjem – strganjem koruznih zrn s storža. Druženje in družabnost pa v okviru zbirke ponazarja boljša okrogla miza s petimi stoli, navadno namenjena gostom. Zbirka je opremljena tudi s fotografijami sedanje družine Koglot.

Zakonska postelja z nočnimi omaricami

Spodnja srajca

Vintula

Levo spodaj: stara lesena goriška skrinja
Skrajno desno: Kredenca (omara)

Posebej zanimiv je obnovljeni zidani kotel za žganjekuho v pritličju razstavnih prostorov.   Žganjekuha je bila že od 18. stoletja pomembna sestavina slovenske ljudske kulture in zdravilstva. Pod avstro-ogrsko oblastjo  je bila nadzorovana, kmetje  so morali prijaviti kotel in plačati določeno takso, vendar je žganjekuha kmetijam prinašala dodaten dohodek. Žganje so večinoma kuhali starejši, ob tem pa je bila to priložnost za druženje in sosedsko povezovanje.

Žganjekuha, leto izdelave 1927

Tudi v družini Koglot so se ukvarjali s kuhanjem žganja že pred prvo svetovno vojno, vendar so, po vrnitvi iz begunstva, najprej obnovili porušeno kmetijo. Kmetija je bila velika, v hlevu so bili vedno po dve kravi mlekarici  in teleta, konj in dva vola za   oranje, redili so po šest prašičev, pridelali mlad krompir, zelenjavo, imeli so nasad sadnih dreves in vinograde, nadaljevali so tudi s kuhanjem žganja in dne 1.12.1920 je  Ivan Koglot iz Dolnje Vrtojbe 112 dobil industrijsko dovoljenje za prodajo žganja na debelo od 56 litrov naprej. V povojnih letih pa  je italijanska oblast domače kuhanje žganja močno otežila in končno prepovedala. Po zakonu  iz leta 1922 je bila prepovedana davka prosta žganjekuha, leta 1923 so uvedli plačevanje davka od dobe kuhanja in ne od pridelanih litrov žganja, leta 1924 pa so italijanske oblasti določile še način kuhanja s prijavo davčni oblasti 5 dni pred kuhanjem, ki je bilo dovoljeno le v času od dveh ur pred sončnim vzhodom do dveh ur po sončnem zahodu. Boj za ohranitev tradicionalne žganjekuhe v 50 in 100 litrskih kotlih, ki jih je lahko imela vsaka kmetija, ni bil uspešen. Kmetje so se prilagodili in se odločili za velike žganjarne oz. distilerije. Pri Koglotovih se je za vzpostavitev velike žganjekuhe odločil gospodar Ivan – Zəne Koglot. Pridobil je uradno licenco pri Obrtni zbornici v Gorici – Ente nazionale artigianato e piccole industrie – ENAPI di Gorizia za vzpostavitev velike žganjarne in bil vpisan v seznam leta 1927 in 1928 izdanih licenc pod imenom Koglot Giovanni jun. di Giovanni, Vertoiba 25.- Distilleria, to je destilacija alkohola.  Koglotova žganjekuha je bila tudi regularno vpisana v register žganjekuh v tedanjih provincah Gorice, Pule, Trsta in Reke, ki so spadale pod Italijo. Že konec leta 1927 je gospodar Koglot pri firmi  Eugenio Grion  iz Gorice nabavil destilirno napravo za kuhanje žganja. To je bila  že skoraj industrijska naprava za destilacijo alkohola, sestavljena iz vgrajenega kotla kapacitete 300 litrov nad kuriščem na drva in vertikalnih kondenzacijskih stolpov. Števec količine žganja je bil vgrajen zaradi strogih davčnih zakonov za proizvodnjo alkohola. Žganje se je kuhalo s prekupčevanjem s tropinami – hodili so z volovsko vprego iskat tropine v Brda, tropine so do začetka kuhanja shranili v »vaške« in počakali na primeren čas za kuhanje. Žganjekuha je potekala  pod budno kontrolo italijanskih »financarjev«, ki so prišli ob začetku kuhe odpečatiti napravo, ob zaključku pa so jo zapečatili ali »zaplombirali«. Leta 1928 je bil za žganjekuho Koglot  v lokalnem časopisu Goriška straža že objavljen oglas, ki oglašuje da »pristnega tropinca in najokusnejšo slivovko dobite vedno pri lastni Žganjekuhi v Vrtojbi«. Žganjekuha je uradno delovala do začetka druge svetovne vojne. Po vojni so Koglotovi na tej napravi kuhali žganje predvsem za lastne potrebe, posluževali so se je tudi sovaščani, saj je bil zaradi velikosti kotla in sistema destilacije postopek kuhanja  bistveno hitrejši kot v navadnem kotlu za kuhanje žganja. Celotna destilirna naprava, z obzidavo kotla in  prostora, v katerem je vgrajena, je bila v letu 2021 popolnoma obnovljena in danes spet deluje za domače potrebe. Obnovljena je kot živi muzej žganjekuhe pod Italijansko oblastjo, obnovljene so tudi vse »plombe«. Uporabljata jo in z njo rokujeta  pra- in  prapravnuk začetnika žganjekuhe Ivana – Zəneta Koglota.

Viri:

Edvin Klančič, Žganjekuha Koglot, rokopis

Zorin in Matej Koglot, ustne informacije

Enre nazionale artigianato e piccole industrie – ENAPI di Gorizia, 1927, Archivio Statale di Gorizia

Goriška straža 1918 -1928, Goriška knjižnica Franceta Bevka Nova Gorica, Goriška straža – dLib.si

https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrtojba

https://sl.upwiki.one/wiki/history_of_alcoholic_drinks#Archaeological_record

Archivio Statale di Gorizia, Pridružene občine, Vrtojba, busta 3214, Opravilnik občine Vrtojba
1920, štev. 1717, Civilni komisariat v Gorici 1.12.1920, štev. 8431.

 

Ogled etnološke zbirke je mogoč po dogovoru, na Domačiji Koglot, Ulica 9. septembra 149, Vrtojba, 5290 Šempeter pri Gorici.

Tel. št.: 040 725 599

E – naslov: vina.koglot@gmail.com

Etnološka zbirka in zgibanka sta nastali v okviru projekta Dediščina szi naše kašče – Nova etnološka zbirka, Program razvoja podeželja 2014-2020, Podukrep 19.2. Podpora za izvajanje operacij v okviru strategije lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost.

Tukaj se doda še tiste logotipe

Projekt je sofinancirala Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020.

Povezave